Zimski solsticij ali sončev obrat se je sicer zgodil že pred tremi ali štirimi dnevi. Za naše prednike je današnji dan predstavljal novo leto in s tem začetek novega, boljšega obdobja.
Na ta dan se rodi mlado malo sonce, mladi bog, božič Svarožič, eden od potomcev boga Svaroga Jarilo ali danes bolj znan kot Jurij, in začne nov letni cikel. Začenja se nov cikel, zato so ogenj zimskega kresa po koncu praznovanja nesli domov. Doma so ugasnili stari ogenj, s praprotjo očistili ognjišče, po tem pa na njem z ognjem s kresa zakurili čok - spodnji del debla s koreninami. Ta mora goreti čim dlje, najbolje do konca volčjih noči.
Tukaj se tudi začne tudi uvodni del glavnega mita, zgodbe, ki je temelj naše stare vere. Zgodba gre nekako takole. Na dan zimskega sončnega obrata, sta se bogu Perunu in boginji Mokoš rodila dvojčka, sin Jurij (Jarilo) in hči Mara. Perun in Mokoš sta bila kot starša presrečna, čeprav sta že imela devet sinov (Jurij je deseti).
Vendar pa temne sile kaosa že načrtujejo svoje zle poteze, ki bodo zmotile božji mir, ki trenutno vlada v božjem gradu.
Še istega večera so Velesovi odposlanci, koledniki, prišli na svetovno goro pred zlata vrata božjega gradu in peli koledniške pesmi. V njih so zahtevali odkupnino, sicer so rekli, da bodo mladega božiča ugrabili. Ko so se vrata odprla so hitro vstopili na dvorišče, kjer je rasel zeleni bor, in ugrabili mladega božiča. Odpeljali so ga s seboj, s seboj pa so odvedli tudi čredo svetih nebeških krav.
Jurija in krave so odvedli v podzemlje, v onstranstvo, k bogu Velesu v Irij. Veles je malega Jurija vzgajal kot svojega sina. Ko je nekoliko zrasel, je v podzemlju pasel sveto čredo in pazil na Velesove volkove. Vedno so ga obkrožale Velesove hčerke, med njimi tudi Jelica.
Nebeške krave predstavljajo nebo, ki daje dež - dež je mleko nebeških krav. Zdaj ko jih ni, ko so ugrabljene, tudi ni dežja in s tem tudi v naravi nič ne raste, manjši potoki presahnejo, ostali pa imajo manj vode. Veles je zaprl studence.
Perun je Velesa zaradi ugrabitve sovražil. Kjerkoli ga je zagledal, je vanj sprožal strele z neba. Veles se je pred Perunom skrival, pogosto je menjal svojo podobo. Včasih se je prikazal kot domače govedo, včasih kot medved - kralj gozdnih zveri, včasih kot kača - Zmij, Vouvel, Ses, Kačja kraljica. Kadar je hodil po svetu in ga je Perun napadel z gromom in bliskom, je pred njim bežal, se skrival za skale, za hiše, za drevesa, včasih tudi za ljudi. Perunove strele so zato treskale povsod, včasih tudi v ljudi, za katerimi se je Veles skril pred njim.
Vendar pa ne pozimi. V tem temačnem in hladnem obdobju vlada Veles. Danes je noč najdaljša. Veles zdaj praznuje svoj uspeh. V gozdovih divja njegova Divja jaga, jutri se začenjajo volčje noči.
